RAZVOJNA MOTNJA KOORDINACIJE

Leta in leta so se šteli otroci s slabo motorično koordinacijo samo kot nerodni, za probleme, s katerimi so se srečevali, ni bilo razumevanja, čeprav je že zadnjih 100 let prepoznana slaba motorična koordinacija kot razvojni problem. Od takrat se uporablja različna terminologija, ki je poizkusila vključevati otroke s takšnim razvojnim problemom. Najpogosteje so se uporabljali termini kot sindrom nerodnega otroka, senzorna integracijska disfunkcija, razvojna dispraksija, minimalna cerebralna disfunkcija in drugi. Takšna neenotna terminologija je oteževala vsakodnevno delo zdravnikov, pa tudi samo proučevanje razvojnega problema. Šele po mednarodni konferenci o otrokovi nespretnosti leta 1994, se je začel uporabljati termin »razvojna motnja koordinacije« (ang. developmental coordination disorder, DCD) in tako je bilo opisano stanje otrok z motorično nekoordinacijo.

DEFINICIJA

Razvojna motnja koordinacije (RMK) se definira kot poškodba motorične koordinacije, ki vpliva na vsakodnevne življenjske aktivnosti in akademske dosežke, ni pa posledica intelektualne nesposobnosti, pervazivno razvojne motnje ali splošnega medicinskega stanja.

KLINIČNA SLIKA

Znaki razvojne motnje koordinacije so različni od otroka, do otroka. Glavna značilnost je nenormalni razvoj ene ali več motoričnih spretnosti, pri čemer se upošteva otrokov inteligenčni koeficient in starost. Otroci z razvojnimi motnjami koordinacije imajo pogosto težave pri nalogah, ki vključujejo male in velike mišice, kot npr. zasnova črk pri pisanju, metanje in ujemanje žoge ali zapenjanje gumbov.

Nekateri avtorji govorijo o različnih tipih motenj in sicer s šestimi generalnimi skupinami znakov:

1. splošna nestabilnost in rahlo drhtenje

2. znižan mišični tonus

3. povišan mišični tonus

4. nesposobnost ustvariti čisti gib zaradi problema pri sestavljanju posameznih delov giba v celoto

5. nesposobnost oblikovanja pisanih simbolov

6. problemi vidnega zaznavanja, ki so vezani z razvojem očesne mišice

Motnja lahko pri otrocih pripelje do socialnih in akademskih problemov. Zaradi nerazvite koordinacije, otroci ne želijo sodelovati pri aktivnostih, pri katerih so slabi. Izogibanje lahko pripelje do sporov in zavrnitve s strani sovrstnikov. Prav tako lahko otroke, ki imajo probleme pri pisanju in risanju to odvrne in opustijo akademsko ali umetniško željo, kljub njihovi normalni inteligenci.

EPIDEMIOLOGIJA IN ETIOLOGIJA

Z leti se je povečevalo zanimanje in znanje o otrocih z RMK. Danes se domneva, da se RMK pojavlja pri 5 do 8% šolarjev. Točno oceno dejanskega stanja pa še vedno otežuje dejstvo, da sta terminologija in klasifikacija neenotni, kot tudi dejstvo, da se RMK še vedno ne diagnosticira pri vsakem posamezniku.

Vzrok RPKni dovolj jasen. Obstajajo različne teorije, ki poizkušajo pojasniti etiologijo. Nekateri predvidevajo, da se navezuje na cerebralno paralizo, da je posledica prenatalne, perinatalne ali neonatalne poškodbe, ali pa je posledica poškodbe nevronov na celični ravni v nevrotransmiterskem ali receptorskem sistemu.

DIAGNOZA

Diagnoza razvojne motnje koordinacije se navadno postavi, ko starši ali učitelj opazijo, da otrok zaostaja za vrstniki pri učenju, ima probleme v šoli, ali se pogosto poškoduje zaradi svoje nerodnosti. Zdravnik mora pri pregledu najprej izključiti druge možne bolezni in stanja, ki bi lahko bila vzrok motorične nespretnosti. Potrebno je opraviti tudi pregled pri edukatorju-rehabilitatorju, ki bo izključil druge tipe težav pri učenju.

Ključ diagnoze temelji na otrokovi nenormalni nerodnosti, kar se zaključi v primerjavi otroka z otroci iste starosti in inteligence. Razliko med otrokom z razvojno motnjo koordinacije in samo nerodnim otrokom, je težko določiti. Da se diagnoza postavi, je potrebno, da ima nerodnost pomembne negativne posledice. Negativne posledice so lahko vidne v šoli, igri ali drugih aktivnosti, ki se dogajajo vsak dan. Ravno tako motorične težave ne smejo biti povzročene z neko drugo definirano boleznijo ali biti posledica mentalne zaostalosti.

PROGNOZA

Kljub novim spoznanjem je še vedno razširjeno mnenje, da lahko nerodni otroci svojo nerodnost enostavno prerastejo in, da si zato ni potrebno razbijati glave. Takšna miselnost je v preteklosti obstajala, današnje zahteve družbe pa so vse večje in od otroka se tudi pričakuje vse več in več, kar razumljivo zahteva tudi dobro motorično koordinacijo. Razen tega danes vemo, da otroci svoje pomanjkljivosti ne prerastejo sami, ampak nasprotno, rastejo z njimi. Obstajajo raziskave, ki kažejo, da ostanejo otroci, ki so bili nerodni v dobi od 6 do 7 let, brez intervencije takšni tudi po desetem letu starosti. Spretnosti se izboljšujejo s časom, vendar bodo v primerjavi z vrstniki vedno nekoliko slabše.

Pravzaprav se problem povečuje, namesto, da bi prenehal. Brez intervencije tako pri večini otrok motorične težave še naprej vplivajo na vsakdanje funkcije, celo do adolescence in lahko imajo pomembne edukacijske, socialne in psihološke posledice. Raziskave so tudi pokazale, da slaba motorična koordinacija lahko vpliva na otrokovo samozavest, uspeh v okviru skupine, uspeh v šoli in pri izbiri svobodnih aktivnosti. Raziskava, opravljena v Callgariju v Kanadi leta 2002 je bilo testiranje oz. iskanje povezave med otroci z ugotovljeno RMK in tveganjem za RMK, s težavami pri pozornosti, učenju in psihosocialni prilagoditvi, v primerjavi z otroci brez motoričnih problemov. Raziskava je pokazala, da obstajajo pri vseh otrocih z motoričnimi odstopanji tveganja za navedene probleme.

Težko je postaviti diagnozo otroku z RMK. Zelo pogosto se prekrivajo RMK z drugimi motnjami. Šteje se, da istočasno prisotnost RMK in ADHD (attention-deficit-hyperactivity disorder) najdemo celo pri 50% otrok. Otroci z obema motnjama imajo slabšo napoved in dolgoročno težje motnje, kot otroci, ki imajo samo RMK. Rečemo lahko, da ima kompleksna oblika RMK za posledico slabšo prognozo. Ne sme se zanemariti važnost otrokovega okolja pri prognozi otrokovega razvoja. Sigurno bo imel otrok z RMK, ki je v šoli izpostavljen »bullingu«, manjšo samozavest od otroka, ki je sprejet in spoštovan v svojem okolju. Prav tako ne smemo zanemariti pogoje, v katerih otrok odrašča, kot tudi skrb staršev za svojega otroka in njegovo blaginjo.

TERAPIJA

Ne obstaja enotna terapija za vse otroke z razvojnimi motnjami koordinacije. Važno je prepoznati ključne probleme in k njim ustrezno pristopiti. Pri nekaterih otrocih pomeni to dati povdarek na pisanje, medtem, ko so pri drugih otrocih glavni problemi vezani na splošno motorično koordinacijo. Po potrebi se vključujejo strokovnjaki različnih profilov: fiziatri, fizioterapevti, delovni terapevti, edukator-rehabilitator, psiholog in drugi.

PREVENTIVA

Zelo pogosto slišimo od staršev, da so otroci, ki so vadili zaradi neustreznega motoričnega razvoja, spretnejši v primerjavi z vrstniki, ki jim ni bilo treba vaditi. Torej, čeprav se uradno šteje, da se razvojna motnja koordinacije ne more preprečevati, mi verjamemo, da s pravočasnim prepoznavanjem neadekvatnega motoričnega razvoja in njegovim popravljanjem, lahko pomembno vplivamo na motorično spretnost.