ZGODBA O BORNI

Borna je deček, ki je bil rojen po zapletih v 28. tednu nosečnosti. Po začetni borbi za njegovo življenje in po odhodu iz bolnice po dveh mesecih, je ugotovljena poškodba vida, natančneje retinopatija 4.-5.stopnje, brez možnosti za operativni poseg, ker je ugotovljena prepozno. Naslednja diagnoza, ki vznemirja, je bila cerebralna motnja gibanja (tetraparetski obrazec); na pregled so nas napotili, ko smo že sami opazili, da se Borna ne obrača in se zvija v lok. Na našo veliko srečo je pregled opravila dr. Tajana Polovina Prološčić in nas je resnično zgodaj in pravočasno napotila na rehabilitacijo, s tremi meseci in pol Bornine starosti.

Odločili smo se, da bomo rehabilitacijo izvajali v Polikliniki Stojčević Polovina v Zagrebu. V našem življenju je naenkrat nastala zmeda. Borna je prvi in edini otrok. Vsi želimo in pričakujemo najlepšega in najpopolnejšega otroka na svetu. Sedaj pa problemi, žalost, strah, nevednost, ker, če hodim jaz, nisem nikdar pomislila, kako to delam, kaj šele, kakšen je to proces. Z druge strani pa želim in moram pomagati svojemu otroku, ki je tako majhen, nemočen in ni kriv sam, da je ujet v tem telesu. Na zemljo nas je postavil dr. Polovina in njegova nesebična ekipa. Najvažnejše je bilo to, da sem jim takoj začela verjeti, lahko bi samo sedela in jokala nad mojim otrokom, ali pa poslušala nasvete neskončnega znanja in izkušenj, ki so se prenašale na mojega otroka po polževo.

Začeli smo z ustavitvijo takratne motorične slike, jo postavili na ničlo in od tu naprej začeli.  Na začetku je prihajala do izraza vsa moja nespretnost in zmeda, moj otrok, ki ima samo nekoliko mesecev, joka, ker ne vidi in ne ve, kaj se dogaja okoli njega, ob tem ga še jaz raztegujem. Jokam skupaj z njim, ker vem, da moramo, da mu je to edina prilika, istočasno pa se mi trga srce, istočasno mi ga je neskončno žal. Na začetku so bili obiski pogosti, da nismo izgubljali niti trenutka v rehabilitaciji Borne, čez določen čas, čeprav gledano z današnje perspektive je to relativno, takrat se je zdela to cela večnost, se premikamo navzgor.  Življenje se je hitro menjalo. Vse, kar je bilo prej zelo pomembno, postane drugotnega pomena. Naenkrat ni bilo pomembno več to, kolikokrat opereš okna in podobno. Življenje prevzamejo razmere, spati in jesti je potrebno, vse drugo je delo z Bornom. Mož seveda mora v službo, a nam je velika moralna podpora.

Dneve smo šteli po odhodih v Zagreb in starih ter novih vajah, ki jih je bilo potrebno vaditi. Včasih je lažje, včasih težje. Najhuje je to, ko določeno vajo skrbno delaš, a premiki se ne zgodijo po 6 mesecev in potem naenkrat, kot, da je s tem rojen. Na preizkušnji je vse: vzdržljivost, moč, prijateljstva in zakon. Vse trpi. Ni lahko, toda če starši ne bodo pomagali svojemu otroku, kaj lahko pričakujemo. In vse se zmore z veliko podporo ekipe Poliklinike. Tudi jezimo se eni na druge, včasih se tudi ne strinjamo v razmišljanju in, ker smo že dolgo z njimi, smo izmenjali tudi nekaj terapevtov. Vsak izmed njih je ostal v spominu po nečem, kar se je Borna od določene osebe naučil. Trenutno delamo s teto Tamaro, razumemo se, mi poslušamo in vadimo, Borna pa ji pove kakšen vic, da jo rezveseli.

Borna ima danes 7 let. Zelo je zgovoren, obiskal je mnogo terapevtov (Mali dom Zagreb, Zlatni cekin Slavonski Brod, postopek integracije s Centrom Vinko Bek, ima svojega terapijskega psa Rolly – pravo prijateljico,  gre na terapevtsko jahanje, v vrtec). 

A motorično; po polževo je šla naša krivulja navzgor. Prišlo je do dvigovanja na komolce, pa štirinožno, začelo se je kobacanje, pa klečanje in vztrajno smo delali in delali in dosegli prve majave korake pri  šestih letih, ki pa so sedaj že boljši. Moramo okrepiti še noge, dobiti moč, dvigniti telo in gledati, da bo korak čim mehkejši. Tukaj smo, vemo da bo. Slepota malo počasni proces, a bomo strpni in srečni smo, ker nas vodi prava ekipa. Vsem neskončno velika hvala!

Bornini starši!