Normalni motorični razvoj

Ko govorimo o normalnem razvoju, se bomo najprej zadržali na normalnem motoričnem razvoju v času prvega leta starosti, oz. do otrokove samostojne hoje.

Zanimivo je, da se je o normalnem motoričnem razvoju otroka začelo razmišljati šele v drugi polovici prejšnjega stoletja, medtem, ko se je o nenormalnem motoričnem razvoju razmišljalo že mnogo prej.

Normalni motorični razvoj otrok je v osnovnih značilnostih enak pri vseh otrocih. Podobno kot npr. v pesmi Parnega Valjka: »Moraš najprej kobacati, da bi mogel kasneje hoditi«. (čeprav je potrebno poudariti, da 10% otrok nikdar ne kobaca); vsekakor pa npr. ni pričakovati, da bo otrok prej shodilo, kot se naučilo sedeti. Razlog temu je, da v veliki meri vpliva na normalni razvoj genetska informacija o razvoju človeka (npr. za razliko od normalnega razvoja ptic). Vseeno, razvoj ni enak pri vsakem otroku, ker nanj razen genetske kode, ki je že sama različna od človeka do človeka, vpliva tudi faktor okolja, ki je prav tako odgovoren za variabilnost, ki jo najdemo v razvoju.

Opis normalnega motoričnega razvoja se razlikuje od avtorja do avtorja. Glavni razlog je v tem, ker različni avtorji imajo različen odstotek otrok, ki dosežejo določeno sposobnost kot kriterij » normalnega«, vendar je povsem razumljivo, obstajajo razponi, znotraj katerih se dogajajo določeni dogodki.

Opisali bomo normalni motorični razvoj po V.Vojti, izpopolnjen z izkušnjami Milene Stojčević Polovine. V.Vojta je kot kriterij normalnega, ali termin, ki ga je on uporabljal »idealnega » motoričnega razvoja jemal 50% otrok, kar pomeni motorične sposobnosti, ki jih ima 50% zdravih otrok v določenem obdobju.

Otrok se rodi z določenimi zmožnostmi, ki jih naprej razvija in izboljšuje. Vedeti moramo, da obstajajo obdobja, oz. čas, ko otrok mora nekaj znati in more napraviti, vendar je važno, kako to dela. Ti ključni dogodki v motoričnem razvoju novorojenčka in dojenčka se imenujejo mejniki razvoja.

Razvoj gre svojim tokom, pri nekaterem otroku malo prej, pri drugem malo kasneje, tako, da se v povprečju mejniki dogajajo v ali okrog navedenih časovnih obdobjih. Važno je poznati razvojno zaporedje motorike otroka, da bi lahko vedeli, kdaj se nekaj lahko pričakuje v razvoju, da bi ga lažje spremljali in se skrbeli zanj.

Čeprav bomo tukaj opisali motorični razvoj otroka, je potrebno poudariti, da je mentalni razvoj otroka to, kar »sili« motorični razvoj. Prav otrokova radovednost ga sili naprej v stalno raziskovanje novih zmožnosti in pridobivanj novih spoznanj, pravzaprav sta motorični in duševni razvoj otroka v praksi nedeljiva.

Motorični razvoj otroka opazujemo v položaju na trebuhu in hrbtu.

POLOŽAJ NA TREBUHU POLOŽAJ NA HRBTU Novorojenček Pri novorojenčkih je za trebušni položaj značilna močna zvitost vseh sklepov, posebno kolkov in kolen, ritka pa je malo dvignjena v zrak.Glava je naslonjena na obraz in obrnjena na stran. Ne more jo obrniti na drugo stran, ne da bi se pri tem dotikal podlage. Vedno lahko sprosti dihalne poti in prosto diha. Roke so upognjene v komolcih in privite ob telo. Pesti so mehko odprte do polovice, palca sta ob pesteh, včasih v njih. Otrok upogiba in izteguje roke in noge in je mirnejši v položaju na trebuhu, kot na hrbtu. Ta položaj šteje kot naravni položaj otroka. Veliki sklepi so v glavnem upognjeni tudi v položaju na hrbtu. Glava otroka je nagnjena na stran, a hrbtenica upognjena.Roke so rahlo razširjene na podlagi in zvite v komolcih. Pesti so mehko odprte do polovice, palca sta ob pesteh, včasih v njih. Nogice so upognjene oz. zvite v kolkih in kolenih. Otrok živahno izteguje in upogiba noge. To je čas množične motorične spontane aktivnosti. Na notranji impuls ali zunanji impuls reagira otrok s hitrim širjenjem rok na stran (Moro reakcija). 6 tednov Počasi popušča upognjenost sklepov in otrok deluje bolj sproščeno, čeprav so še vedno veliki sklepi v glavnem zviti oz. upognjeni.Začenja se aktivnejši socialni stik otroka z okolico. Spodbujen z lastnim zanimanjem, otrok začenja dvigovati glavico, v drugem mesecu celo do nekaj sekund, in to na sredini. Pri tem se naslanja na rokice, ki so privite ob telesu in upognjene v komolcu, a sama podpora je približno na polovici podlahtnic. Pesti so mehko na pol zaprte ali odprte, palca sta zunaj pesti. V tem času je 75 % otrok optično usmerjenih, lahko določijo pogled. V tem času se razvija »položaj mečevalca«, druga oblika množične spontane gibljivosti. Otrok, ki sedaj že lahko usmeri pogled, želi »ujeti mamo, a še vedno reagira množično, s celim telesom. Značilno za ta položaj je obrnjena glavica proti predmetu interesa, z iztegnjeno roko na tej strani, z odprto pestjo in palcem izven pesti ter iztegnjeno nogo. Na drugi strani telesa sta roka in noga upognjeni. 2 meseca Otrok se začenja igrati s svojima rokama, kar imenujemo koordinacija roka-roka. Začenja dobivati sliko o lastnem telesu.To je čas fiziološke (normalne) distone mobilnosti, tretje oblike množične gibljivosti otroka, ki ne sme trajati več kot 3 mesece, tj.do doseganja opore na komolce. To je poizkus otroka za doseganje stika z okolico, kar počne s celim telesom. 3 meseca Nadalje, otrok vse bolje in dalj časa drži dvignjeno glavo. Otrok se, poleg dvigovanja glave, dviguje tudi v ramenskem obroču za približno 45 º. Opora na roke se pomika na komolce, kar je izredno važen mejnik razvoja, ker predstavlja prvi antigravitacijski položaj otroka. Glava se lahko že samostojno obrača, ne da bi se pri tem menjal položaj telesa. S tremi meseci prične otrok dajati rokice v usta, kar se imenuje koordinacija oko-roka-usta.Nogice dviguje od podlage tako, da tvorijo v kolkih in kolenih 90 º. Začenja se razvijati prijem. Prvi prijem je z zvitimi prsti in dlanjo, kar imenujemo radiopalamarni prijem. 4 mesece in pol V tem času je otrok sposoben prenesti težo že na en komolec, da bi imel prosto drugo roko za prijemanje. Pri tem se naslanja na komolec in medenico ene strani, a koleno druge strani vleče proti naprej do 90º in se na njega naslanja.S prosto roko prijema predmete in jih takoj nosi v usta. S 4 meseci otrok prijema iz sredine telesa proti ven in to samo na strani roke, ne more preiti preko »polovice« telesa.S 4 in pol meseci začne otrok prijemati od zunaj proti noter in tako lahko že spremlja predmet preko polovice telesa. 5. mesec Otrok se začenja dvigati še višje od podlage, izteguje roke in se naslanja na rob dlani.Če mu položimo nekaj pod podlahtnico, jo že lahko obrne in odstrani predmet. Kadar pa otrok ne more ujeti predmeta, se nasloni na trebuh, roke dvigne, kot, da plava. Otrok lahko neposredno ujame predmet na drugi strani in pri tem prenese težo telesa na stran. Prestavlja igračke iz ene v drugo roko.Z rokama se dotika spolnih organov in kolen in tako širi sliko svojega telesa. 6. mesec Otrok je sedaj razvil sigurno podporo na dlani in iztegnjene roke, pri tem se naslanja na bedra. Otrok dosega oz. ujema predmete z večje razdalje, obrne se s hrbta na trebuh. Obračanje je usklajeno in kontrolirano, brez potiskanja glavice nazaj, pri njem sodelujejo tudi roke in noge.Z rokama dosega stopala – usklajenost oko-roka-noga. Otroka, ki ga postavimo v sedeči položaj, lahko v tem ostane kratek čas z nekoliko upognjeno glavo in zaobljenim hrbtom. Pri tem otrok izteza roke naprej, naslanja se na pesti z razširjenimi prstki. To je sprednja obrambna reakcija. To se ne upošteva kot sedenje otroka. 7. mesec Začenja se usklajeno in kontrolirano obračati s trebuha na hrbet, brez »nestabilnosti« glavice, pri obračanju sodelujejo roke in noge.Razvija se bočni položaj, pri katerem se otrok naslanja na komolec ene roke, medenico in stegnenico. Če tako ne bo mogel doseči predmeta, ki ga želi, se bo dvignil na iztegnjeno roko in pri tem naslanjal na dlan. Ta položaj se imenuje »položaj vrtnega palčka«. Otrok se začenja vleči po podlagi . Roke so upognjene ob podpori na komolce, noge so iztegnjene, ne sodelujejo pri tem. To se imenuje vojaško »plazenje« ali gibanje tjulenja. Otrok lahko tako preplazi kratko razdaljo. To ni »pravo« plazenje Doseganje štirinožnega položaja je posledica prejšnjega usklajenega gibanja. Do tega pride otrok z dvigom telesa od podlage, pri čemer se opira na roke in kolena in v tem položaju se lahko niha naprej in nazaj. Razvija se ti. pincetni prijem, najprej prijem s palcem in kazalcem, kasneje z drugimi prsti. Pri tem je eden prst iztegnjen, drugi zvit. To je začetek fine motorične sposobnosti. Doseženo stopalo začenja dajati otrok v usta – to je usklajenost oči-rok-nog-ust. 8.mesec Otrok začne plaziti in se pri tem naslanja na iztegnjene roke in kolena, medenica je dvignjena, kolena v širini medenice. Hrbtenica je lahko na začetku malo upognjena, stopala pa so pod pravim kotom glede na podlago. Z osmimi meseci in pol se otrok lahko povleče v klečeči položaj. Pri tem si pomaga z rokama. Otrok je zmožnen samostojno sedeti in šele sedaj lahko govorimo o pravem sedenju. Sede lahko iz štirinožnega položaja, ali iz položaja vrtnega palčka. Na začetku je hrbtenica rahlo zaobljena, nog pa še ne more popolnoma iztegniti. Roke lahko iztegne na stran in se tako brani pred padcem; to imenujemo bočna obrambna reakcija. 9.mesec Plazenje je sedaj v celoti razvito. Hrbtenica je idealno zravnana, podkolenici paralelni, stopalo spremlja linijo podkolenic. Otrok je vsak dan bolj hiter. Samostojno sedenje je popolnoma razvito. Hrbtenica je popolnoma zravnana, tako kot noge. Sedi tako, da vzdržuje ravnotežje brez pomoči rok, z njimi se lahko igra, z obračanjem telesa pa si ustvarja večje možnosti za aktivnost rok. Od padcev proti nazaj se brani tako, da iztegne roke proti nazaj (zadnja obrambna reakcija).Razvoj finih motoričnih sposobnosti napreduje. Prijem z dvema prstoma napreduje tako, da so sedaj vsi prsti upognjeni oz. zviti v vseh sklepih. 10.-11. mesec Otrok lahko hodi ob predmetih, pri čemer imajo roke in noge podporo. Prvo gre naprej ena roka in nasprotna noga, potem nasprotna roka in zopet noga. Z desetimi meseci je funkcija pesti vse boljša, otrok postaja vedno bolj spreten in začenja npr. kockico polagati v lonček. Kockico nato spušča iz rok, da bi lahko vzel neko drugo stvar, ki mu je v tem trenutku zanimivejša. 12. mesec Zgodijo se prvi samostojni koraki naprej. Začetna hoja se razlikuje od že razvite hoje. Hoja je nekolika širša; otrok hodi z več ali manj razširjenimi nogicami. Roke otroku bistveno pomagajo pri vzdrževanju ravnotežja. Med enajstim in dvanajstim mesecem otrok zaradi svoje senzomotorične inteligence že usklajuje gibe rok in se začenja na poseben način igrati, npr. manjše predmete daje v večje, jih daje ven, predmete nosi in pušča kjerkoli in kdaj to želi. Lahko že sestavi stolp iz dveh ali treh kockic. »Pomaga« s svojimi gibi pri oblačenju in kopanju. 13.mesec Otrok lahko samostojno hodi, potrebuje vse manj podpore. Zmožen je že stati v sredini prostora, menjati smer hoje, v odprtem prostoru se vstati »kot medved«.