Cerebralne motnje gibanja in distonični sindrom

Simptomi tveganja so klinični znaki odstopanja od normalnega motoričnega razvoja zaradi poškodbe osrednjega živčnega sistema.

Če obstajajo znaki tveganja pomeni, da je do poškodbe prišlo, ne glede, ali je ta otrok imel v svoji anamnezi faktorje tveganja ali ne. Če bo takšna poškodba imela dolgoročne posledice pa je že druga zgodba, o kateri berite malo kasneje.

Starši bi se morali zaskrbeti, če:

• otrok v svojem razvoju zaostaja za več kot 3 mesece, kot je pričakovano
• je zelo trd, težko ali težje se mu upogibajo rokice in nogice (povišan mišični tonus)
• je zelo miren, mehak, kot da je » iz masla« (znižan mišični tonus)
• ima pogosto močno zaprte pesti
• je starejši od dveh mesecev in drži pogosto palec v pesti
• se ga nasloni na stopala, se ne naslanja na cela stopala
• obstaja bilo kakšna razlika v funkciji ali držanju ene strani v odnosu na drugo (pri najmanjših otrocih ni desničarjev in levičarjev)
• se »izvija«, tj. da meče glavico proti nazaj, telo pa dela lok. To lahko dela na podlogi, ali pa tudi, ko ga držimo v rokah
• ko se obrača, vrže glavico močno proti nazaj, ali pa se obrne »v bloku«, brez zamaha roke ali noge, ali obeh
• križa nogice
• kot črv izvija roke in noge, »nenaravni gibi« (atetoidni gibi)

Če starši opazijo katerega od teh simptomov, morajo nanje opozoriti svojega zdravnika, saj je potrebno pri takšnem otroku napraviti oceno razvoja, da bi se ugotovilo stvarno odstopanje od normalnega razvoja in, če je potrebno, začeti s terapijo.

Cerebralne motnje gibanja je diagnoza, ki se postavlja pri otrocih, pri katerih so simptomi tveganja zaznani. To je čas, ko klinična slika še ni dokončna. Terminologija je prevzeta iz nemške šole razvoja po V. Vojti. Terminologija ni edinstvena, saj se uporabljajo termini kot npr. distonog sindroma, nevrorizični otrok i dr.

Ob cerebralnih motnjah gibanja je v »oklepaju« vedno navedeno, za katere vrste cerebralnih motenj gibanja gre, saj obstaja nekoliko različnih oblik:

• tetraparetski obrazec – simptomi tveganja so prisotni na vseh štirih ekstremitetah (obeh rokah in nogah)
• hemiparetski obrazac – simptomi tveganja so prisotni na roki in nogi ene strani
• paraparetski obrazac – simptomi tveganja so prisotni samo na rokah ali samo na nogah in se opiše, kje se nahajajo (samo na rokah je izjemno redka oblika, medtem, ko je na nogah zelo pogosta)
• distonični sindrom – prevladujejo simptomi tveganja v pogledu distalnega obnašanja, kot je izvijanje v lok, močnega metanja glavice nazaj in dr.
• atetoidna oblika – opazno črvasto izvijanje rok ali nog (atetoidni gibi in položaji)

Važno je poudariti, da se cerebralne motnje gibanja nikakor ne smejo zamenjati s cerebralno paralizo.

Cerebralne motnje gibanja imajo nekoliko možnih izhodov:

1. normaliziranje razvoja,
2. zaostajanje manjših motoričnih motenj (»nespreten otrok«, pogostejši padci, motnje v drži, fini motoriki, ravnotežju in dr.),
3. cerebralna paraliza, ki lahko varira v razponu od blage oblike, ki se kaže z manjšimi motoričnimi motnjami, do izredno težke, ki vodi v popolno odvisnost.

Cerebralna paraliza je najredkejši in najmanj željen, vendar možen izhod cerebralnih motenj gibanja.

Kakšno obliko cerebralne motnje gibanja bo imel (prognoza), zavisi od več faktorjev:

1. teži klinične slike, (večje je odstopanje od normalne, slabša je prognoza). Pri tem je potrebno povdariti, da ni nujno, da teža klinične slike odgovarja poškodbi, ki je vidna na UZV, čeprav se pogosto ujemajo.
2. času pričetka terapije , (čimprej se začne s terapijo, boljša je prognoza)
3. kvalitetni terapiji (ta tema lahko pripelje do velikih razprav, vendar v vsakem primeru ima kvalitetna terapija večjo verjetnost uspešnega izhoda). Vsekakor bi svetovali staršem, da prepustijo vodenje otroka s cerebralnimi motnjami gibanja specialistom, ki se ukvarjajo izključno s tem.
4. sreči . Ta faktor ni mogoče izključiti, saj lahko le-ta vključi vse, kar bi lahko vplivalo na dober rezultat, kar se ne ve.

Starši morajo vedeti, da niti eden odgovorni strokovnjak ne bo dal prognozo za posameznega otroka. Prognoza se lahko da za skupino otrok s podobnimi težavami. To pomeni, da je za določeno skupino otrok odstotek normalizacije npr. 50%. To pomeni, da se za posameznega otroka ne ve, v katero skupino bo »padel«, v polovico, v kateri bo do normalizacije prišlo, ali v drugo.