Slovenian 
-
Avgusta 2012 je na svet prišel naš sonček Lan, ki naj je vse presenetil s svojim dodatnim kromosomom in posledično Downovim sindromom. Žal je takoj po rojstvu dobil hudo pljučnico in sepso, v paketu z diagnozo pa je prišla tudi močna hipotonija, zaradi katere sem ekspresno hitro začele prečesavati splet za možnosti kvalitetnih dodatnih fizioterapij.
Prijateljica mi je priporočila Polikliniko Polovina v Zagrebu, ki jo je sama obiskovala z 2 leti starejšo hčerko in je o njih vedno govorila samo v presežkih. Takoj po odpustu iz bolnice smo odšli na diagnostični pregled h dr. Svetislav Polovini, a že par dni kasneje je sinko prestal prvo (od šestih) operacij in skoraj 40 hospitalizacij.
Ko je okreval, smo hitro kontaktirali razvojno ambulanto v Zdravstvene domu, prav tako pa je na dom prišla zasebna fizioterapevtka. Pri obojih je hitro postalo očitno, da se ukvarjajo zgolj in samo z otrokom, ga obračajo in prestavljajo po svoje in s tem nadaljujejo kljub njegovemu nelagodju in huronskemu tuljenju. Sicer sem se strinjala z njimi, da otrok res še ne ve, da so vaje načeloma v njegovo korist, a kot mami mi je zraven seveda pokalo srce.
Čim smo nato prišli v Zagreb, pa sem tam doživela popolnoma drugačno zgodbo. Vaje so mi nežno, mirno in skrbno pokazali na otroku, nato pa sem jih ponovila z njim še jaz. Skrbno so popravljali vsak moj gib in njegov položaj, saj so vedeli, da bom večino časa jaz sama doma delala z njim, in da bo edino ob rednem delu viden napredek, ne pa 1 uro vsakih nekaj tednov v ZD. Ob vsakem naslednjem obisku so me povprašali kako sva napredovala, pogledali so njegov razvoj, pojasnili katere vaje naj opustiva ter katere dodava.
Ko je po kakem letu sin zaradi številnih hospitalizacij začel kazati strah do vseh tujih ljudi in se je pokazalo, da je nekoliko mirnejši ob ženski osebi, so nama prisluhnili in ga je prevzela čudovita in srčna Tamara Crnković. Sčasoma tudi to ni več pomagalo, otrok se je ob obiskih upiral in jokal, zato so naju začeli naročati na dvourne termine. Od tega je bila prva ura namenjena zgolj temu, da smo se igrali, otrok pa se je sprostil, navadil na prostor in ljudi, šele nato smo začeli z vajami.
Naš skupni cilj je vedno bil, da bo otrok lepo napredoval in sodeloval pri vajah prostovoljno, brez sile in travm. Shodil je pri treh letih in pol in od tam naprej zaradi svoje radovednosti in aktivnosti skokovito napredoval. Danes zaključuje drugi razred prilagojenega programa Osnovne šole, veselo teče naokrog, skače po trampolinu, samostojno plava brez pripomočkov, vozi kolo in počasi se spogledujemo tudi že s smučanjem.
Fizioterapije na Polikliniki Polovina bi srčno priporočila vsem staršem otrok s težavami v razvoju. Zaposleni so sami izjemni strokovnjaki na svojih področjih, predvsem pa izjemno srčni, topli in človeški, ki bodo naredili vse in še več v njihovi moči, da bi dosegli kar najboljše rezultate za vašega otroka.